Postojnska jama

V četrtek 27. oktobra 2011 smo se odpravili z našimi vnučki, vzgojiteljicami in g. župnikom na izlet v Postojnsko jamo, ki je prelep biser našega Krasa.

Že teden dni prej smo prejeli prijazno povabilo vzgojiteljic Baragovega vrtca, da se stari starši s svojimi vnučki udeležimo tega izleta in si vzamemo nekaj ur časa samo za naše malčke. Seveda sta tudi naši punčki z svetlimi očki polni pričakovanja prosili:

« Babi ali boš šla na izlet z nama v Postojnsko jamo. Veš vozili se bomo z vlakcem, ki pa nima pasov za privezovanje in bomo morali sedeti čisto pri miru z rokicami na kolenih, pa čisto nič se ne smemo dotikati kapnikov, tudi tistega ne, ki je tak kot velik vaniljev sladoled, pa majhno človeško ribico bomo videli.« Seveda sem bila navdušena na tem predlogom in tudi nad pripravo otrok na izlet s strani vzgojiteljic.

Ob 7.30 smo se zbrali v vrtcu, da so imeli otroci čas napolniti svoje želodčke, ob osmih pa smo se odpravili s tremi polnimi avtobusi proti Ljubljani in naprej do Postojne. Vožnja je hitro minila ob petju in molitvi, ter čebljanju naših najmlajših. Nevidne nitke tretje Božje osebe so se pričele tkati med nami veliko bolj intenzivno kot druge dni.

Avtobusi so nas pripeljali pred sam vhod v Postojnsko jamo. Po prejemu vstopnic smo hitro prišli skozi mogočni vhod v jamo, kjer nas je že čakal čudežni vlakec, ki nas je popeljal v notranjost ob veselem vriskanju naših vnučkov, ki so se tako veselili te vožnje. Pot smo nato nadaljevali peš in občudovali velike dvorane polne kapnikov in ozke prehode med njimi, ter globoke kanjone, ki jih je v tisočletjih izdolbla reka Pivka. Postojnska jama je odprta za ogled že skoraj dvesto let in jo je obiskalo že na miljone ljudi z vsega sveta. Že avstrijski cesarji so bili med obiskovalci, pa tudi elektriko je jama dobila prej kot mesto Ljubljana, kar priča o njeni lepoti, ki so jih občudovale že generacije pred nami. Lahko smo srečni in veseli, da nam je dano živeti v tako lepi domovini.

Naši malčki so pridno hodili po urejenih potkah in skupaj z nami občudovali stalagmite, ki so rasli iz tal in stalaktite, zavese in špagete, ki so viseli iz stropa, ter ozke prehode in globoke kanjone, ki jih je v tisočletjih izdolbla reka Pivka. Seveda je bil za najmlajše najbolj zanimiv kapnik v obliki velike in najboljše kepe vaniljevega sladoleda. Potem pa še vesela vožnja z vlakcem do izhoda iz jame, kjer so nas po deževnem jutru pričakali svetli sončni žarki, ki so nam umito pokrajino pred jamo pričarali v vsej jesenski lepoti.

Srečni in zadovoljni smo skupaj zaključili izlet ponovno pred Baragovim vrtcem. Zavedamo se, da so trenutki, ki jih lahko preživimo skupaj s svojimi vnučki, njihovimi prijateljčki in vzgojiteljicami najlepši, saj je to njihov svet v katerega nam je dano včasih neposredno vstopiti.

Zahvaljujemo se vzgojiteljicam, ki vse svoje znanje, ljubezen in dobro voljo vlagajo v dobro naših vnučkov, v njihov mali svet vnašajo ljubezen do Boga in drug drugega, pa tudi g. župniku, da je z ustanovitvijo in vodenjem Baragovega vrtca omogočil varstvo in vzgojo v pravi smeri za življenje naših malčkov. Naj se te najlepše niti Božje ljubezni spletajo med nami še naprej v tem duhu in v dobro naših vnučkov.

Jelka Selak